V organizaciji Krajinskega parka Ljubljansko barje in pod vodstvom etnologinje Maruške Markovčič, smo se v soboto, 31.marca potepali po Ljubljanskem barju.
Zbrali smo se na Špici, ob Gruberjevem kanalu. Gruberjev kanal je bil narejen za izsuševanje Ljubljanskega barja, saj je Ljubljanica mnogokrat poplavljala. G.Gruber je načrtoval prekop okoli grajskega hriba. Gradnjo prekopa je dokončal V. Struppi, saj je Gruber potrošil preveč denarja, zato je moral zapustiti mesto. Danes na Gruberjevem prekopu stoji 10 mostov in vsem poznane zapornice za regulacijo pretoka vode.



Pot do cerkve Sv.Mihaela v Črni vasi, smo nadaljevali z avtobusom. Sprejel nas je župnik Edi Strouhal. Temeljni kamen za cerkev je bil postavljen l.1938. Viden je na vogalu Cerkve, kamor so vgrajene ploščice z imenu dobrotnikov. Cerkev je nastala na pobudo F.S.Finžgarja. Prvotno bi morala Cerkev stati na zemljišču naproti OŠ Barje, kjer je danes sejmiščni prostor. Zaradi različnih okoliščin, so Cerkev postavili v Črno vas. Arhitekt J.Plečnik je pri izdelavi cerkve uporabil tradicionalne in lokalne materiale. Zvonik se ne dotika cerkve oz.cerkvene stavbe, je samostojen in votel. Plezalka, ki ga ovija, je stara 70 let in spomeniško zaščitena. Vsa stavba stoji na 347 pilotih. Tudi notranjost cerkve je drugačna od ostalih cerkva in ima polno prispodob. Na žalost smo bili časovno omejeni in po programu smo se napotili do Tomaževe hiše, najstarejše lesene hiše v Črni vasi. Zgrajena je bila l.1844 in je bila l.2001 razglašena za kulturni spomenik državnega pomena.



Pozdravil nas je njen sedanji lastnik, g.Jernej Strle. Tomaževa hiša je tipična gradnja hiše, zgrajena iz brun. V notranjosti je še vidna črna kuhinja. Maruška pa nam je pripovedovala o načinu gradnje in pilotiranju na Ljubljanskem barju. Posebnost gradenj hiš na Ljubljanskem barju je ta, da je potrebno zaradi posebnosti terena »zabijati pilote«, na katere bomo postavili hišo. »Zabijanje« je bilo včasih res zabijanje, saj so to delali »na roko«. Danes pri zabijanju pilotov uporabljajo stroje, bagre. Zabijali so s pomočjo ti.«norcev«. Težki so bili od 80-120 kg. Le-tega nam je pokazal naš naslednji gostitelj, g. Franc Škraba.
 

Pokazal nam je tudi kose šote, izkopane pred 100 leti. Uporabljena je bila kot toplotna izolacija hiše v Trnovem. Šota se je kopala v letih 1810 – 1950. Izvažali so jo v Trst, za kurjenje parnikov , za gorivo. Šoto so rezali v »klaftrah«. To je cca 1m. Dol se je rezalo »za en štih« vrednosti. Ta štih pomeni globino lopate. Lopata je bila prišiljena in imela je ostre robove, da so z njo lahko rezali šoto. Kopali so jo spomladi, ko je sneg skopnel in je zemlja postala mehka. Šoto so skladali na prav poseben način, da se je sušila 1 –1,5 meseca. Potem se je šota preložila. Tista, na vrhu, je sedaj bila spodaj. Sušila se je 3 mesece. Nato so jo zlagali v »kope«.



Iz Črne vasi smo se odpeljali v Bevke. Maruška nam je med vožnjo razlagala in opisovala stvari, ki jih sami ne opazimo in ne vemo. Npr. korito, ki stoji v Bevkah. Kdo bi si mislil, da so se v tem koritu kopali, da so prali perilo in se to korito imenuje Bevške terme?

Sprehodili smo se po barjanskih travnikih in si od blizu ogledali kimajoče glavice močvirskih tulipanov. Vse polno jih je. Nato se nam je še tukaj nasmehnila sreča. Bel močvirski tulipan – zelo redek. Pravijo, da je albin in tisti, ki ga najde, ima srečo. In gospa, ki ga je našla, je res imela srečo.



Zaključek našega izleta se je bližal. Napotili smo se proti kamnolomu v Podpeči, kjer žgejo apno. Velika peč, visoka, na vrhu odprta. Pred pečjo tirnice, po katerih dovažajo v peč drva. Apno žgejo oktobra meseca.



Zaključili smo v Grebenčevi kleti v Podpeči.



Zelo dobro organizirano, dobro vodeno etnološko potepanje po Ljubljanskem barju priporočam vsem in vsakomur. Barje si zasluži, da ostane tako kot je, da ne posegamo v njegovo značilnost flore in favne. Na območju barja živi mnogo ptic, ki so zaščitene, metulji, rastline, ki so zaščitene. Kdor spozna prave vrednote barja, ga bo ohranjal v vsej njegovi lepoti.